Včasih si je težko priznati. A šele ko sprejmeš, lahko napreduješ.
Takole (zgoraj) izgleda disleksija drugim. In tako dislektiku.
Oseba iz spodnjega primera je učitelj v svojem bistvu, ki vodi:
se čudi, je prizanesljiv, potrpežljiv, vzpodbuja in daje gorivo za nov korak.
In ne rani.
In ne ustavi.

Tudi gaziti v hrib je naporno. Naporneje, kot korakati po spluženi cesti.
A ko dosežeš vrh, sta izpolnjenost in radost mnogo večja.

A:
Draga Suzana,
imam občutek, da si bila utrujena, ko si delala to vajo. V osnovi si že dokazala, da formule obvladaš ... a, ko si jih "oblačila", si pa kar odlutala in v oklepajih napisala popolnoma neke napačne formule.
... hm, hm ...
Predlagam, da se v miru "sprehodiš" skozi to svojo vajo ... in moje popravke ter ozavestiš kje si ga biksala in se lotiš še ene vaje.
Tokrat pa brez naglice, ok?
Saj bo šlo ...
A ni dobro se preveč trudit, saj se ob tem utrudimo 😉 ... in delamo napake.
Počasi. Nikamor se ne mudi ... <3 <3 <3
Ok?

B:
Hvala za potrpežljivost in vsa dodatna pregledovanja!
Da pa bo moje napake lažje razumeti:
Kot dislektik v svojem zapisu v večini ne prepoznam napak, tudi če zapis ponovno in ponovno prebiram.
Tisto, kar je nastalo v desni polovici možganov, je namreč tako močne "barve", da to vidim tudi na papirju/ekranu.
Napako odkrijem le, če isto vsebino večkrat zapišem na popolnoma drug način.

To pa zahteva kreacijo, neskončno ponavljanje, čas ... Je pa res zanimivo in včasih že sarkastično smešno, kako je lahko neka zadeva "pa res rumena", dokler ne vzpostavim ravnovesja v možganih (čutim, ko se to zgodi, ne vem pa kako to sprožiti --> Ni res, vem kako! Le preveč hitim in si vedno ne vzamem časa in prostora za "to" ) in potem postane slika "modra" in, kar je pomembno, taka tudi ostane.

Velikokrat prehoditi isto pot je očitno moja življenjska naloga ... Kot noro vesel kužek, ki je na sprehodu s svojim lastnikom v hrib, in teka naprej in nazaj ter na tak način opravi pet sprehodov, ne zgolj enega 😉

Hvala!

RAZLAGA
1. Utrujenost dislektika
Hitrejše in intenzivnejše utrujenanje je simptom disleksije. Zato je manj več!
Znanje se namreč ne gradi in zapisuje zgolj v levi možganski polovici, temveč nastaja v obeh – desni in levi ter v povezavi obeh. Iz tega je moč sklepati, da so tu poti, potrebne za zapis znanja/vedenja mnogo daljše in trud za njihovo vzpostavitev večji = večja utrujenost.

2. Kompenzatorne tehnike diskektika za vzpostavitev uravnoteženega delovanja desne in leve hemisfere
Kot dislektik začnem vedno procesirati z desno možgansko polovico, s katero delujem celovito in globalno.
Za natančno procesiranje iz celote k posameznemu ter zapisovanje novih nevronskih poti novih znanj 🙂 iz desne možganske polovice v levo in nazaj ter njuna povezava), potrebujem vklopiti kompenzatorne tehnike, ki so se izgradile preko let z izkušnjami. To v opisu imenujem »vzpostavitev ravnovesja v možganih«.
Ta del je procesno zelo naporen.
Zakaj?
Ker je delovanje dislektika v osnovi desnohemisferno – celovitost.
Za vključitev leve možganske polovice v proces učenja ter povezave obeh hemisfer potrebuje dislektik dodaten napor.

Kaj je bila rešitev v danem primeru?
Razdelitev naloge na večje število majhnih korakov in počitek (=počivanje možganov med manjšimi nalogami z aktivacijo izključno desno-hemisfernih procesov --> delo, vendar nekaj desno-hemisfernega) med njimi, je pripeljalo do 100% pravilnega rezultata reševanja naloge.

ZNANE OSEBE Z DISLEKSIJO
Znanstveniki:
Albert Einstein
Thomas Edison
Isaac Newton

Likovni umetniki:
Leonardo da Vinci
Pablo Picasso
Walt Disney

Politiki:
Winston Churchill
John F. Kennedy

Športniki:
Magic Johnson
Muhammed Ali

Pisatelji:
Agatha Christie
Gustave Flaubert
Hans Christian Andersen
Mark Twain
Lewis Carrol
Ernest Hemingway

Poslovneži:
Richard Branson

Igralci:
Gojmir Lešnjak - Gojc
Harrison Ford
Cher
Tom Cruise
Whoopi Goldberg

Hvala ti, ker si prebral  Zaradi njih.
Zato, da bo jutri morda kateremu otroku lažje --> povej naprej!