Pesem One good day, avtorice Petre Uršič, je bila posneta v dobrodelne namene.
Govori o trenutni situaciji s koronavirusom, ki je za mnoge ljudi zelo težka. Pesem nas opominja, da lahko ne glede na situacijo, spremenimo pogled na svet, razmislimo o smislu življenja in zaživimo na novo.
Vokal, Klara Erčulj
Besedilo in melodija, Petra Uršič
Spremljava, Petra Uršič
Roman Brunšek, ravnatelj OŠ Škofljica
Ni še dolgo, ko se je Živa Horvat prebijala skozi gnečo na hodnikih OŠ Škofljica. Drobcena temnolaska bi se lahko izgubila v množici, če ne bi privabljala pogledov kot pomembna tretjina Horvatovih trojčic, ki smo jih vsi poznali.
Mirna dekleta, vedno usklajeno oblečena, s prijaznim odnosom do sošolcev, učiteljev in življenja. Prijetna, preprosta, tiha, z vljudnim nasmehom in vsaka s svojimi sanjami in sposobnostmi. Pri tem se me je posebej dotaknila Živa s svojim neverjetnim darom za likovno ustvarjanje. Najprej sem lahko občudoval njene izdelke po šolskih hodnikih. Prevzele so me njene upodobitve v cerkvi, ki so s tako mehko in nežno potezo pri osebah znale toliko povedati. Nikoli ne bom pozabil njenega portreta Ivana Cankarja, ki sem ga tolikokrat z veseljem prebiral. In naj takoj zapišem – ja, na Živini sliki, ki jo je podarila za licitacijo, je v moževo podobo ujeta Cankarjeva beseda trpljenja.
Nekaj popolnoma drugega pa občudujem na sliki, ki v moji pisarni čaka, da se prelevi v zastavo OŠ Škofljica. Barjanski tulipan, ki se ga oklepata učenec in učenka na poti v šolo. Pisano, razigrano, vabljivo! Živa, mogoče ti nisem jasno povedal, da občudujem tvoje delo. Se pa gotovo spomniš podelitve nagrade na šolskem Prešernovem likovnem natečaju. Prebral sem, da si dobitnica prve nagrade. Za mano se je projecirala tvoja slika in v večnamenski športni dvorani se je med 1800 učenci zaslišal glasen vzklik občudovanja. Navdušeno so ti zaploskali. Spontano in iskreno! Prepričan sem, da bodo še mnogi jasno izražali občudovanje tvojih slik, saj res stopaš po poti umetnice. Umetnice s srcem, ki je hitro začutila, da lahko s svojim talentom naredi nekaj dobrega tudi v tem času. Podarila si to, kar lahko največ: idejo, čas in talent. In to je dragoceno.
Sama si predstavila sliko takole:
»Prazen stol na sliki upodablja izgubo ljubljenega človeka. Sklonjena glava starejše osebe in sedenje na robu mize pa njegov obup in le korak od roba nekoč čudovitega življenja.
A roka na ramenu daje tolažbo in luč, ki mu sveti in kaže novo pot.
To je pot upanja in pot novega življenja.«
Slika tako sporoča vsem, ki se te dni nahajate v stiski, da:
- niste sami,
- vztrajajte, ker nas lahko še veliko naučite in nam veliko lepega ter dobrega podarite,
- čutimo z vami in za vas.
Živa Horvat