"Jutri se dobiva v naravi, primerno se obujte in oblecite!" se je glasilo sporočilo Suzane. Sprva skeptične misli so se prelevile v radovedne - "Le kaj imava tokrat na meniju in zakaj zunaj..." - je le nekaj teh, ki so mi rojile po glavi vse do najinega srečanja. Ves skepticizem se je kmalu ob najinem stiku stopil. Prečudovit dan je bil. Pomladno sonce, prvi zvončki, šum potoka in šelest listja v krošnjah nad nama in ob naju....Suzana je s svojim toplim objemom in spretnim izborom besed ter njeno izredno tankočutnostjo kmalu "razorožila" moje obrambne mehanizme in počutil sem se tako kot ponavadi na najinih srečanjih - domače, toplo, udobno, sprejeto in kljub izredno občutljivi temi, ki sva jo kasneje obdelovala, varno kot v najbolj varnem objemu. Z lahkoto sem ohranjal odprtost - in ne samo to - ta je iz trenutka v trenutek rasla. Okoliš narave, ki ga je izbrala, je vse skupaj samo še dodatno podprl in s tem se je ustvarila atmosfera, ki je omogočila dotik nečesa, kar je znotraj mene dozorelo, da vznikne in se po dolgih letih znova pokaže svetu. Nekaj kar je bilo tako dolgo skrito, a je zaradi mojega obrambnega delovanja na nezavednih in energetskih nivojih za svojo samoohranitev jemalo enormne količine energije. Sam potek srečanja je bil za moje razumevanje popoln - besede, dejanja, občutki, prostor, okoliš - da je ta, res lep del mene, upal pokukati na plano in se osvoboditi. Še danes, ko se prestavim v tisti trenutek, se v meni obudi prijeten občutek in vedno znova, me prevzame hvaležnost, da se je zgodil kot se je.
