A poznaš tisti občutek, ko si nekaj večjega od tebe izbere nekaj zate? No prav to se mi je zgodilo tokrat. Ko je Suzana objavila novo delavnico, sem po skrbnem pregledu teme opazil, da me tokrat ni premamila. No vsaj tako sem to dojel površinsko, na prvo žogo. A vendar se je izkazalo, da ima nekaj znotraj mene drugačne načrte. Ko je bilo odprto samo še eno, zadnje mesto, je nekje od znotraj prišel glas, udeleži se te delavnice, in ker čedalje bolj zaupam temu glasu, intuiciji… sem se predal in oddal prijavo.
Oh, v kakšni zmoti bi živel, če bi tokrat poslušal samo glavo, ki kar ni in ni našla tehtnega razloga za udeležbo. Tokrat sem zares brez pričakovanj odšel na delavnico (no, bilo je pričakovanje, da ne vem, kaj pričakovati).
Bolj, ko se je delavnica približevala, bolj se je v meni pojavljal nemir… a hkrati pomirjenost (ja vem, protislovje)… bolj me je telo pripravljalo… z dnevnimi umiki, željo po počitku… nezavedno v meni je vedelo… a jaz sem se na neki ravni upiral… upiral resnici…
A vseeno zaupal, da bo vse točno tako kot mora biti. Zakaj? Tisti, ki ste že obiskali Suzanine delavnice, terapije zagotovo že veste, ostali pa čimprej spoznajte… vse, čisto vse je bilo na svojem mestu! S tenkočutnostjo, je zaznala, po kaj je moja bit prišla na to delavnico. Me usmerjala, včasih pahnila skozi moje navidezne meje možnega, da sem spregledal in me vseskozi (vse udeležence!) spremljala in podpirala, da sem se počutil varnega, sprejetega… kako spretno je v navidez preproste vaje (nisem si mislil, da lahko en koren, jajce in kava toliko sporočata) ter opravila stkala in v sporočila zavila tisto, kar je bilo zame (za vse nas) pomembno. Verjetno si lahko predstavljaš, kakšno vzdušje je ob takem supportu vladalo na delavnici in med vsemi nami.
Danes, ko pogledam nazaj, z razdalje, ko so se valovi po nevihti umirili, ko sem dojel še nekaj lekcij, ki so mi kot uvidi namenjeni na tej delavnici... lahko šele razumem, zakaj je bilo tako pomembno, da sem se je udeležil. Da je Univerzum zopet bolje od mene vedel, kaj je prav in dobro zame… Zakaj mu že ne zaupam pogosteje? Zares, s celim bitjem, zaupam, ne glede na to, kaj bo moj um nabrihtal (predvsem strahov) in se predam…
Suzana, hvala, ker si ob meni, tudi takrat, ko mislim, da sem sam 
