Partnerski odnos ni prostor, kjer iščemo svoj manjkajoči del, temveč svetišče, kjer lahko ob prisotnosti drugega postajamo bolj celoviti.

Na poti osebne rasti se pogosto srečujemo z dejstvom, da tisto, kar nam je v preteklosti služilo, danes morda ne služi več. Misli, odnosi, prepričanja, navade ali celo strategije preživetja so bile nekoč naš vir varnosti in opore. V tistem obdobju so imele smisel. Pomagale so nam preživeti, se zaščititi ali najti svoj prostor v svetu.

Človeški dotik ni le stik kože. Je jezik, ki ne potrebuje besed, a nosi v sebi moč, da nas spomni, kdo v resnici smo. V svoji preprostosti odpira vrata k pravemu Sebi, tistemu delu nas, ki ga v hrupu vsakdana včasih pozabimo slišati.

Pri delu z otroki se držim svojega pravila, da terapevtsko delo vedno izvajam preko staršev. Otrok sam ne nosi odgovornosti za odnose in dinamike, ki ga oblikujejo, zato je pomembno, da spremembe potekajo v celotnem družinskem sistemu. Poleg tega tudi pri odraslih, kadar je potrebno ali tako lažje dosežemo rezultate, terapije izvajam v naravi. Prav tam se včasih zgodijo premiki, ki presežejo besede.

Ljubezen in ranljivost sta sopotnika na poti duhovne rasti. Ko sprejmemo oba, odkrijemo notranji mir in moč, ki nas vodita skozi življenjske izzive.

Kakovost odnosov ni naključje - je rezultat naše zavestne prisotnosti, osebne odgovornosti in pripravljenosti vlagati v medsebojno povezanost. In ravno to je ena izmed najbolj neposrednih poti do kakovostnega življenja.

Naše potrebe in želje so kot tihi vetrič, ki šepeta v srcu. Brez vonja, brez oblike, a poln življenjske energije. Ko jih izrazimo, postanejo kot cvet, ki se odpira soncu: prinašajo svobodo in povezanost. Zakaj je tako dragoceno, da damo glas tistemu, kar nosimo v sebi?

Plan je okvir, ki si ga postavimo. Je struktura, ki nas ne omejuje, ampak nam daje oporo - kot ogrodje hiše, ki omogoča, da vanjo lahko povabimo toplino, svetlobo in življenje.