Starši so ti podarili življenje. Vse kar si od njih prejel več kot to, je samo bonus. Kar ti niso uspeli dati, si daj sam. Odrasel si: dvigni se, odloži žrtveno vlogo in poskrbi zase.

Partnerstvo ni cilj. Je pot. Je prostor, kjer se dve duši srečata. Ne zato, da bi se dopolnili, temveč zato, da bi skozi drug drugega spoznali same sebe.

Življenje je umetnost prepletanja teh treh glasov. Če otrok izgubi prostor, postanemo togi in ujeti v rutino. Če odrasli prevzame vse, lahko izgubimo radost. Če pa palčica prevečkrat nosi breme, izgubimo stik z resničnostjo in zastanemo v razvoju osebnosti in zavesti. Harmonija nastane, ko dovolimo, da vsak del dobi svoj prostor in čas: otrok za igro, odrasli za strukturo, palčica za nujne trenutke zaščite.

Partnerski odnos ni prostor, kjer iščemo svoj manjkajoči del, temveč svetišče, kjer lahko ob prisotnosti drugega postajamo bolj celoviti.

Na poti osebne rasti se pogosto srečujemo z dejstvom, da tisto, kar nam je v preteklosti služilo, danes morda ne služi več. Misli, odnosi, prepričanja, navade ali celo strategije preživetja so bile nekoč naš vir varnosti in opore. V tistem obdobju so imele smisel. Pomagale so nam preživeti, se zaščititi ali najti svoj prostor v svetu.

Človeški dotik ni le stik kože. Je jezik, ki ne potrebuje besed, a nosi v sebi moč, da nas spomni, kdo v resnici smo. V svoji preprostosti odpira vrata k pravemu Sebi, tistemu delu nas, ki ga v hrupu vsakdana včasih pozabimo slišati.

Pri delu z otroki se držim svojega pravila, da terapevtsko delo vedno izvajam preko staršev. Otrok sam ne nosi odgovornosti za odnose in dinamike, ki ga oblikujejo, zato je pomembno, da spremembe potekajo v celotnem družinskem sistemu. Poleg tega tudi pri odraslih, kadar je potrebno ali tako lažje dosežemo rezultate, terapije izvajam v naravi. Prav tam se včasih zgodijo premiki, ki presežejo besede.

Ljubezen in ranljivost sta sopotnika na poti duhovne rasti. Ko sprejmemo oba, odkrijemo notranji mir in moč, ki nas vodita skozi življenjske izzive.