Bila je lična, lesena hišica na robu zelenega vrta.
Pred njo se je bohotil lovorikovec, krasile so jo sivke.
Vedno pa so se okoli nje trudile zrasti raznovrstne bilke plevela.
Pridno in vestno so bile odstranjevane. Vedno in vsakič znova.
Med plevelom pa je v višino poskušal prodirati tudi on. Bil je močnejši. Izgledalo je, kot da si upa več, kot da cilja na višje.
A so ga vsakič znova odrezali, znižali.
Na njegovo srečo pa, sicer ne zavedajoč se, nikoli popolnoma odstranili.
Poskušal je. Vedno znova in znova … In uspel.
Našel je trenutek, ko ga ni nihče opazil.
Napel je vse moči, se razvil, postal neverjetno močan in se dvignil v višino, da je dosegel streho njemu tako ljube hišice.
Tu hočem biti. Tu je moj dom. Tu bom lahko JAZ.
Uspelo mu je.
Postal jim je zanimiv. Naredili so mu oporo. Privezali so ga k njegovi hišici.
In obiskali so ga velikokrat. Vsakič, ko je iz majhnih rumenih kroglic ustvaril mnoštvo cvetov. Vedno, ko je izdelal skupek temnih bunkic. In velikokrat, kar tako. Ker so ga občudovali. Saj se je iz plevela uspel ohraniti in zrasti daleč visoko, vse na streho svoje ljube hišice.

Življenje vsakemu od nas nameni pot. Kot reko, polno čiste vode, ki nas nosi. Proti cilju.

Veliko prevečkrat ustavljamo to potovanje, ta razvoj pri sebi in pri osebah v naši bližini, s pričakovanji, z omejitvami kaj je prav in kaj ne, kaj bi morali in kaj ne smemo, kaj vse se spodobi in kaj se resnično ne.

Z zaupanjem, občudovanjem, potrpežljivostjo in podporo lahko veliko doprinesemo k rasti v višino. Vse do tam, kjer iz plevela zadiši bezeg.

S toplim objemom,
Suzana Uršič