Kako delovati pod stresom je pomembno vedeti in znati.
Dolgoročno koristno pa je znati, kako ustvariti stanje, v katerem stres ni več naš osnovni način bivanja.

ZMOTA

Kako delovati pod stresom je pomembno vedeti in znati.
Dolgoročno koristno pa je vedenje, kako ustvariti stanje, v katerem stres ni več naš osnovni način bivanja.

Reguliran človek namreč:

• zna prehajati med aktivacijo in umiritvijo (nevrobiologija),
• prepozna, kdaj je v stanju preživetja (živčni sistem),
• zazna signale/sporočila še preden pride do preobremenitve (telo),
• ne zamenjuje stalne napetosti za normalno stanje (zavedanje),
• ostane prisoten tudi, ko ni prijetno (duhovnost).

Stres ni problem.
Problem je, da smo v njem predolgo, in da se navadimo stanja, ki telo izčrpava.

Veliko ljudi danes reče: »Stres je pač normalen del življenja.«

Stres kot odziv telesa in notranjosti je naraven. Ni pa naravno to, da smo v stresu skoraj ves čas. Da telo nikoli zares ne popusti. Da misli ne utihnejo. Da smo stalno v pripravljenosti.

Ne gre samo za “hiter tempo življenja”. To je živčni sistem, ki je pozabil, kako se vrniti nazaj v svoje osnovno stanje – sproščenost.

Največja past je, da se na to stanje navadimo in začnemo verjeti, da je le-to normalno:

• napetost postane običajna,
• utrujenost postane stalnica,
• nemir postane del identitete.

Ampak telo vedno govori resnico. In če ga poslušamo dovolj zgodaj, zelo jasno pokaže, da tako stanje ne predstavlja ravnovesja.

V svojem vsakdanu ne potrebujemo še več discipline. Niti še več kontrole.
Včasih je prvi korak le to, da si priznamo: »To, kar živim, ni mir.«

In da je možno tudi drugače.

SIMPATIČNI SISTEM IN TELO

Na kakšen način naš živčni sistem ustvarja občutek nujnosti, pritiska in stalne pripravljenosti.

Zakaj se včasih počutimo, kot da smo ves čas v pripravljenosti?

V telesu imamo sistem, ki skrbi za preživetje. Imenuje se simpatični živčni sistem.

Njegova naloga je preprosta:

• zaznava nevarnosti in
• priprava telesa na odziv.

Ko se simpatični živčni sistem aktivira, se aktivira telo:

• srce začne hitreje biti,
• dihanje postane plitvejše,
• mišice se napnejo,
• pozornost se zoži

Težava ni v tem, da se simpatični živčni sistem vklopi. Težava nastane, ko se ne zna več izklopiti.

Kot danes živimo (vsaj večina), nevarnost ni več tiger pred nami. Znak nevarnosti telesu sporoča misel, pritisk, občutek, da moramo “še več”. In telo na vse to reagira popolnoma enako, kot da gre za resnično ogroženost. Zato smo utrujeni, tudi ko “nič posebnega ne delamo”. Težko se umirimo, tudi ko imamo dovolj časa. Zato telo ostaja napeto, tudi ko imamo za pogoje.

Živčni sistem ne bere realnosti. Bere signale. In če so ti signali stalno usmerjeni v napetost, bo telo ostajalo v pripravljenosti.

Zato regulacija ni nekaj “dodatnega”.
Je osnova.
Je potreba.
Je trenutek, ko telesu pokažeš, da je varno in da lahko popusti in spusti.

Šele tu pa se začne resnična sprememba.