Človeški dotik ni le stik kože. Je jezik, ki ne potrebuje besed, a nosi v sebi moč, da nas spomni, kdo v resnici smo. V svoji preprostosti odpira vrata k pravemu Sebi, tistemu delu nas, ki ga v hrupu vsakdana včasih pozabimo slišati.

Ko nas nekdo z nežnostjo prime za roko, nas objame ali se nas preprosto dotakne naše rame, začutimo nekaj več kot le telesno bližino. V tistem trenutku začutimo, da smo videni in sprejeti. Dotik postane dobrohotna podpora, ki počasi čisti pot skozi plasti utrujenosti, strahu ali osamljenosti.

Dotik ima moč, da nas prizemlji, da nas poveže s sedanjim trenutkom. In hkrati odpira prostor, kjer se naše srce lahko varno razpre. Ni naključje, da dotik že tisočletja velja za eno najbolj naravnih in univerzalnih oblik zdravljenja. Pogosto lahko nekaj sekund dotika prinese več tolažbe kot dolge ure pogovora.

Ko zmoreš, podari ta dotik. Naj bo iskren, poln topline in prisotnosti.

Morda ne bomo nikoli izvedeli, kako globoko je naš dotik segel v srce drugega človeka. A vsakič, ko ga podarimo iz srca, puščamo sled, ki se ne izbriše. Sled, ki se kot droben, svetel kamenček usede v mozaik življenja drugega.

Vaja:
Ustavi se.
Spomni se osebe, ki bi ji danes želel podariti svoj dotik. Naj bo to prijatelj, družinski član ali morda nekdo, ki se ti zdi, da ga potrebuje, a tega ne zna izreči.
Ko se ga v mislih dotakneš, bodi popolnoma prisoten.
Dovoli, da tvoj dotik govori iz srca, brez besed, a s polno močjo tvoje prisotnosti.

Z dotikom ne dajemo le telesne bližine. Dajemo sebe. Odpiramo vrata k resnični povezanosti, s seboj, z drugimi in z Življenjem samim.