Tak, ki zdravi, ne poplavi.

V terapiji ni najpomembnejši del samo znanje, temveč tudi ritem.

Najti pravo hitrost, ki človeka vodi naprej, a ga ne prehiti.
Dovolj hitro, da čuti premik.
Dovolj počasi, da ne izgubi tal pod nogami.

Terapevtski proces je živ sistem.
Nekaj med notranjo psihodinamiko, energijskim odzivom, čustveno živostjo in telesno modrostjo, ki vedno pove resnico.
In človek pride v prostor z vsem, kar je: s svojo zgodovino, obrambnimi vzgibi, utrujenostjo, upanjem, pa tudi s trenutnimi kapacitetami.

Prav zato je naloga terapevta podobna finemu uglaševanju instrumenta:
Če struno napneš preveč, poči.
Če jo pustiš preohlapno, ne zaigra.

Ko je tempo prehiter, se človek lahko zlomi.
Odpre se preveč ran naenkrat, telo se zakrči, um pobegne, energija zastane, srcu zmanjka prostora za dihanje.

Ko je tempo prepočasen, se človek začne vrteti v krogih.
Motivacija pade, stari vzorci se utrjujejo, proces izgubi svoj naboj.

Pravi ritem je tisti nekje vmes.
Tisti, ki človeka vodi do roba njegovega poguma, a ga tam nežno ujame.
Tisti, ob katerem se nekdo prvič po dolgem času, kljub utrujenosti od procesov dela na sebi, sproščeno začuti:
“Jaz to zmorem.”

V tem ritmu se zgodi največji preobrat:
Človek ne napreduje zaradi pritiska, temveč zaradi notranje pripravljenosti.
Ne zaradi tempa terapevta, temveč zaradi svojega.
Ne zaradi nuje, temveč zaradi dozorelosti.

In tu je resnična umetnost terapevta:
Videti. Slišati. Čutiti osebo.
Ne voditi prehitro, ne prepočasi.
Ampak ravno tako, da človek raste,
v svojem ritmu, nazaj k sebi in v svojo moč.

Proces lastnega poglabljanja in osvobajanja je prostor, kjer se ne drvi.
A se tudi ne stoji.
Prostor, kjer se zdravi.
In prostor, kjer človek končno začne videti in graditi sebe.
Zares. Od znotraj navzven.