Povabljena sem bila, da v okviru predmeta Spodbujanje psihičnega zdravja v terapevtski praksi Fakultete za teologijo pripravim zapis na temo, ki me globoko nagovarja – Prepoznavanje bistvenega pri preventivnem delu z mladostniki glede prekomerne rabe digitalne tehnologije in ekranov. 

Z vami delim zapis, za katerega čutim, da je v tem obdobju izjemno aktualen, ne le za mladostnike, temveč za vse nas, ki se vsak dan znova soočamo z izzivi prisotnosti, stika in iskanja smisla v digitalni dobi.

V sodobnem času digitalna tehnologija ne vpliva zgolj na način komunikacije in delovanja, temveč vse bolj tudi na doživljanje samega sebe in sveta. Zlasti pri mladostnikih, ki so v občutljivem in prehodnem obdobju psihosocialnega razvoja, lahko prekomerna raba ekranov in digitalnih vsebin postane način bega. Ne toliko pred svetom kot pred lastnim notranjim doživljanjem.

Iz terapevtskega vidika se mi zdi bistveno, da digitalne zasvojenosti ne obravnavamo zgolj kot vedenjski vzorec, ki ga je treba omejiti, temveč predvsem kot sporočilo – simptom notranje stiske, ki kliče po razumevanju. Velikokrat gre za beg pred občutki nevidenosti, nepomembnosti ali neustreznosti, ki jih mladostnik doživlja v realnem življenju. Digitalni svet ponuja lažje dostopne "nadomestke": virtualne povezave, potrditve, občutek nadzora in varnosti. Vse tisto, kar je v realnem odnosnem svetu zanj pretežko ali nedosegljivo.

Mladostniki, ki ne najdejo prostora za izražanje svoje avtentičnosti, za varno raziskovanje svojih občutkov in identitete, se pogosto umikajo v digitalni svet, kjer lahko vsaj za kratek čas »izginejo« iz realnosti, ki jih preveč bremeni. To zame ni le psihološko vprašanje, temveč globoko eksistencialno in odnosno vprašanje: Kje sem v tem svetu sprejet? Me kdo resnično vidi? Me kdo sliši takšnega, kot sem?

Zato verjamem, da je v preventivnem delu z mladostniki bistveno, da pristopamo celostno – s pozornostjo na njihovo notranjo realnost, duševne in duhovne potrebe, ne samo na zunanje vedenje. Potrebno je graditi odnose zaupanja, ustvarjati varne prostore dialoga in spodbujati prisotnost odraslih, ki mladostnika ne skušajo le »popraviti«, ampak ga resnično srečajo.

V preventivni praksi se mi zdi pomembno:

1. Prepoznavanje simptomatike kot komunikacije: Prekomerna raba tehnologije pogosto govori o tem, kje mladostnik beži pred sabo ali pred svetom – ne kaznujmo ga za to, ampak ga poslušajmo.
2. Vzpostavljanje varnih odnosov: Ko se mladostnik počuti viden, slišan in spoštovan, se notranja potreba po bežanju v virtualni svet zmanjša. Potrjenost v odnosih je najmočnejši zaščitni dejavnik.
3. Podpora pri razvoju identitete: Mladostniki potrebujejo prostor za avtentično izražanje, brez sodb in primerjav – prostor, kjer se lahko gradijo v lastni vrednosti in dostojanstvu.
4. Duhovna razsežnost: Pogosto je digitalna prezasičenost tudi klic po smislu. V duhovnem spremljanju skušam mladostniku pomagati odkriti, da je njegovo življenje dragoceno, da je v njem nekaj globljega, kar presega število všečkov ali sledilcev.

Če želimo mladostniku resnično pomagati, mu ne smemo zgolj odvzeti tehnologije temveč mu moramo ponuditi nekaj boljšega: resničen odnos, spoštovanje, prostor za izražanje, varnost in usmerjanje k iskanju lastnega smisla. V tem vidim bistvo odnosa in dela, ki temelji na spoštovanju človekove celovitosti.