V svojem delu sem prišla do zelo jasnega mesta.
Nisem več pripravljena vleči.
Ne zato, ker bi mi bilo manj mar.  Ampak zato, ker vedno bolj razumem, kako pomembno je, da človeku ne vzamemo njegovega lastnega dela poti.
Želim biti ob ljudeh, ki se želijo boriti zase.
Ni treba, da že vedo kako.  Niti ni treba, da že vedo, v katero smer.  Ni treba, da zmorejo veliko.  In ni treba, da pridejo močni, pogumni in pripravljeni na vse, kar jih čaka.
Lahko so utrujeni.  Prestrašeni.  Zmedeni.  Lahko pridejo skoraj brez moči.
Pomembno je nekaj drugega.
Da nekje v njih obstaja tisti majhen, morda komaj slišen glas:Želim nekaj narediti zase.

Tukaj želim biti.
Z vsem, kar sem.  In z vsem, s čimer razpolagam.
S svojim znanjem, izkušnjami, intuicijo, energijo.  S sposobnostjo videti, slišati in čutiti človeka tudi nekoliko globlje od njegovih besed.
Pripravljena sem iskati.  Raziskovati.  Povezovati.  Iskati vzroke pod vzroki in poti tam, kjer jih človek sam v tistem trenutku morda še ne vidi.
Pripravljena sem podpreti.
Včasih hoditi čisto ob človeku.  Včasih stopiti nekoliko pred njega in osvetliti del poti.  Včasih ostati korak zadaj, ker mora nekaj narediti sam.
In včasih samo biti tam, ko je težko.
V terapevtskem procesu je zelo tanka meja med podpreti in prevzeti.
Če prevzamem odgovornost za premik drugega človeka, če si njegove spremembe želim bolj kot on sam, če ga vedno znova poskušam premakniti tja, kamor sam še ni pripravljen stopiti, potem to ni več samo pomoč.
Takrat počasi začnem nositi nekaj, kar pripada njemu.
In morda mu prav s tem jemljem nekaj izjemno pomembnega:
Izkušnjo lastne moči.
Izkušnjo:  Jaz sem se odločil.Jaz sem naredil korak.Jaz sem zmogel.
Danes zato svoje vloge ne vidim več v tem, da človeka spravim skozi njegov proces.
Vidim jo v tem, da mu pomagam, da lahko skozenj hodi sam.
Da ga podpiram, ko išče.  Da mu pomagam razumeti, ko ne razume.  Da skupaj pogledava tudi tja, kamor sam težko pogleda.  Da ga ujamem, ko se zamaje, ne da bi ga zato začela nositi.
Da verjamem vanj tudi v trenutkih, ko sam vase še ne zmore povsem verjeti.
Toda ta korak mora biti njegov.
Ni pomembno, kako velik je.
Včasih je prvi korak samo to, da človek pride.  Da pove eno stvar, ki je še nikoli ni povedal.  Da si prvič prizna, da nekaj ni v redu.  Da postavi mejo.  Da nekaj začuti, namesto da ponovno pobegne.  Da naslednji dan poskusi še enkrat.
Ne iščem velikih korakov.
Iščem tisto notranjo odločitev, iz katere koraki lahko začnejo nastajati.
Odločitev zase.
In ko jo začutim, lahko dam veliko.
Takrat se srečata dve moči.
Moja pripravljenost pomagati in človekova pripravljenost stopiti na svojo stran.
In prav tam želim delati.
Ne pred človekom in ne namesto njega.
Ob njem.
S svojim znanjem.  S svojo energijo.  S svojo prisotnostjo.  Z vsem, kar sem se skozi leta naučila, razvila, doživela in postala.
Ne potrebujem, da človek že zmore.
Pomembno mi je, da nekje globoko v sebi še vedno želi.
Ker iz tega majhnega želim lahko sčasoma zraste zmorem.
In iz zmorem nekaj še pomembnejšega:
Živim svoje življenje.

Tukaj pa sem.  Tukaj te čakam.  In tukaj želim biti.