Strah je vedno v prihodnosti. 

V tisti prihodnosti, ki je ni. In je morda nikoli ne bo ravno takšne, kot se kaže v strahu.

Kadar sem v strahu, tudi mene ni. Ni me v tem trenutku in ni me tukaj, kjer lahko z aktivnostjo ustvarjam pogoje za svojo prihodnost.

Strah je znotraj votel, okrog ga pa nič ni.

Če vzpostavim stik s sabo, se prizemljim in spet stopim v sedanji trenutek, tudi mene ni več v strahu.

Naredi to zase.

Večkrat.