To je največ. Vse ostalo je bonus.

Ko odrasteš, nehaj čakati, da ti dajo tisto, kar si že sposoben dati sam

Starši so ti podarili največ, kar lahko kdo podari. Življenje.
Vse, kar si od njih prejel več kot to, je darilo, bonus, nekaj, kar presega osnovno danost. A to darilo nikoli ne more zapolniti vseh tvojih potreb, saj starši niso popolni. So človeški, s svojimi mejami, strahovi in ranami.

Ko odrastemo, pogosto še vedno nezavedno čakamo, da nam bodo dali tisto, česar nismo prejeli: razumevanje, varnost, potrditev, nežnost, občutek, da smo dovolj. Ta notranji otrok v nas upa, da se bo nekoč zgodilo nekaj, kar bo zacelilo staro bolečino. A resnična preobrazba se zgodi šele takrat, ko spoznamo, da nam tega zdaj ne morejo več dati oni. To lahko damo le sebi.

Zrelost pomeni prevzem odgovornosti za svoje življenje. Ne v smislu krivde, temveč v smislu svobode. Ko ne čakamo več, da nas kdo reši, temveč se sami dvignemo, se zgodi notranji premik. Iz vloge žrtve v vlogo ustvarjalca. Iz pričakovanja v delovanje.

To ne pomeni, da zanikamo preteklost ali opravičujemo bolečino. Pomeni pa, da sprejmemo resnico: zdaj sem jaz odrasel. Zdaj sem jaz tisti, ki lahko poskrbi zase. Ki lahko nudi sebi nežnost, podporo, varnost in spoštovanje, po katerih sem hrepenel.

Preobrat
Ko prenehamo iskati starše v partnerjih, prijateljih ali avtoritetah, se začne resnično zdravljenje. Takrat lahko starše vidimo takšne, kot so. Ne več kot tiste, ki bi morali biti nekaj drugega, temveč kot ljudi, ki so dali, kar so zmogli.

S tem se razreši notranja napetost in se v nas rodi občutek miru. Takrat se povežemo z lastno notranjo močjo.

Vprašaj se:
- Kaj še vedno pričakujem od staršev, da bi mi dali?
- Kako lahko to danes dam sam sebi? Vsaj en del ...
- Kaj pomeni zame poskrbeti zase: čustveno, fizično, energetsko?

Ko si dovoliš biti odrasel, se ne odrečeš ljubezni. Temveč se ji odpreš na nov način. Ljubezni, ki izhaja iz zrelosti, ne iz potrebe. In ta ljubezen zdravi.