V življenju pogosto iščemo zapletene načine, kako bi poskrbeli za svoje telo in dušo. Vadbene programe, posebne metode sproščanja, nove tehnike, ki obljubljajo notranji mir. In vendar je bila prav od meni drage osebe izrečena misel, ki vse to preprosto preseže:
“Najboljša vežba je stiskanje.”

Ob teh besedah se mi je na obraz prikradel nasmeh … in srce je za trenutek obstalo. Kako resnične in globoke so te besede.
Stiskanje, bodisi objem, dotik, stisk roke, je nekaj, kar preseže fizičnost. To je gibanje, ki ne krepi mišic, temveč vezi. To je vaja, ki odpira prostor povezanosti.

Ko nekoga stisnemo k sebi, se zgodi več kot le dotik teles. Za trenutek se čas upočasni, ego utihne, srce pa spregovori. V objemu ni potrebna razlaga, ni potrebe po velikih besedah. Objem je jezik, ki ga vsi razumemo.

Naša telesa hrepenijo po stiku, enako kot naša duša hrepeni po varnosti. Znanost že dolgo potrjuje, da nas dotik umirja, zmanjšuje stres, zdravi. A še pomembnejša je modrost, ki jo v sebi nosimo: človeško bitje je ustvarjeno za povezanost. In najpreprostejša oblika povezanosti je prav objem.

Če bi si dovolili več “vežbe stiskanja”, bi se marsikatera napetost v naših življenjih raztopila. Če bi znali v vsakdan vnesti več topline in bližine, bi naša telesa in srca lažje dihala. Objemi so namreč vrata  v občutek, da nismo sami, da smo del nečesa večjega. In da je ljubezen tista sila, ki zdravi.

Naj bo torej »vežba stiskanja« naša vsakodnevna praksa. Ne potrebuje urnikov, športne opreme ali posebnih pogojev. Potrebuje le srce, ki si upa biti blizu. In ko se v objemu dotakneta dve srci, se začne prava preobrazba.
Tiha, mehka in mogočna hkrati.

Naj oživi sporočilo: Stiskajmo se več.
Ne samo iz navade, temveč iz zavesti. Kajti vsak objem je zdravilo. Zdravilo za tistega, ki ga daje, in za tistega, ki ga prejema.