... to je sedaj vprašanje.

Ali je res dovolj samo to?

Dostikrat slišimo rek: Dobili smo dvoje ušes, da poslušamo, in samo en jezik, da govorimo.
Poslušanje in slišanje je za človeka v stiski ravno tako pomembno kot hrana.
Vendar pa se nam v hitenju in ob polni glavi raznovrstnih misli velikokrat zgodi, da zgolj navidezno poslušamo.

Kdaj se še zgodi, da poslušanje ni enako slišanju?
Kadar nas pogovor ali besede druge osebe spravita v stisko, krč ali strah. Takrat se postavimo v položaj branjenja in iščemo svoj izhod v sili. Razmišljamo kako bi se rešili iz zagate in pravzaprav ne slišimo več druge osebe.

Poleg poslušanja in slišanja pa je pomembno še nekaj.
Ali smo zadovoljni zgolj s tem, da se nas sliši?
Ne.
Potrebujemo, da smo slišani in upoštevani.
Da se tisto, kar sporočimo iz sebe, vtke v odnose z drugimi. In na ta način odnose spreminja.

Poslušati, slišati in upoštevati.
S tem lahko za sočloveka storimo mnogo.