Bistvo dela na sebi:

Obračanje vase in prekinitev čakanja, da bodo druge osebe spremenile svoja dejanja. A nikakor (!) samo to. Ko v procesu dela na sebi pridobiš dovolj trdnosti, stabilnosti in notranje varnosti, se je potrebno zavzeti zase, živeti sebe, a tudi sprejeti odločitev: Ali je okolje, ki me je brusilo, še tisto, ki je koristno zame? ... ter oditi, če je odgovor "Ne".

Bistvo dela na sebi ni le tišina. Je tudi odločitev.

Dolgo smo verjeli, da je delo na sebi predvsem notranji proces,. Obračanje vase, zdravljenje ran, prepoznavanje vzorcev, potrpežljivost in odpuščanje. In res je: ključni prvi koraki se začnejo prav tam. V trenutku, ko ne čakamo več, da se bo nekdo drug spremenil. Ko opustimo iluzijo, da se bodo zunanje okoliščine čudežno preoblikovale, če bomo le mi dovolj trdni, potrpežljivi in ljubeči.

To je pomembno, a ni vse.

Obračanje vase in prekinitev čakanja, da se bodo druge osebe spremenile svoja dejanja, je ključni premik. A nikakor ne more ostati edina smer. Ko v procesu dela na sebi pridobiš dovolj trdnosti, stabilnosti in notranje varnosti, se odpre nova razsežnost. Poklicanost, da zavzameš svoj prostor. Da zaživiš sebe. Polno, iskreno, celovito.

In takrat pride vprašanje, ki ga ne moreš več prezreti:

Ali je okolje, ki me je do zdaj brusilo, še tisto, ki mi omogoča rast? Ali je prostor, v katerem sem se učil potrpežljivosti in moči, zdaj še vedno zdrav zame?

Ko notranja stabilnost preraste v jasnost, postane očitno: delo na sebi je tudi odločitev. Odločitev, da prepoznaš, kdaj je dovolj. Da se ne sprenevedaš več. Da ne čakaš, da se bodo drugi končno spremenili, temveč prevzameš odgovornost za to, kam usmerjaš svojo energijo, čas in srce.

Delo na sebi ni le mirno prenašanje. Ni le globoko dihanje, meditacija in sprejemanje. Je tudi izbira, da greš, kadar je odnos ali okolje postalo ovira, ne več podpora. Ko tvoje notranje korenine dosežejo globine, kjer se ne maješ več ob vsakem vetru, pride trenutek resnice. In ta trenutek ne terja tišine, temveč pogum.

Pogum, da se vprašaš:

Ali je okolje, ki me je do zdaj brusilo, še vedno prostor, kjer lahko rastem?
Ali je odnos, ki me je preizkušal, resnično zame zdrav?
Ali sem jaz, tukaj in zdaj, še vedno ta, ki naj ostane v tem krogu?

In če je odgovor ne, potem je najvišja oblika ljubezni do sebe prav to, da greš. Ne iz kljubovanja, ne iz ranjenosti. Temveč iz zavedanja, da si zrasel preko. Da se je pot tvojega srca preusmerila.

Odločitev, da odideš, ni izdaja. Je dejanje zvestobe sebi. In šele takrat, ko si zvest sebi, lahko resnično ljubiš. Brez žrtvovanja. Brez popuščanja, ki bi te izčrpalo. Brez prikritega upanja, da bo nekdo končno videl tvojo vrednost.

Najprej naj bi jo videl ti.

In včasih je prava rast to, da greš. Včasih je najbolj svet trenutek prav ta, ko si dovoliš oditi.

Z nežnostjo, z mirno močjo in z globokim spoštovanjem poti, ki si jo že prehodil.

ViVi – Suzana