V življenju so trenutki, ko se zdi, da je vse okoli nas ovito v meglo dvoma, bolečine ali negotovosti. Ko ne slišimo odgovorov, ki jih potrebujemo, ko ne čutimo topline, po kateri hrepenimo. A kot Sonce, ki vsak dan znova vzide – tudi za oblaki – je prisotna moč v nas, ki nikoli ne izgine.

Danes te povabim, da si dovoliš verjeti vanjo. Da v sebi začutiš tisto tiho, a neomajno zavedanje: »Vem, da je tam. Vem, da sem tukaj.« Tudi če tvoj pogled ne doseže svetlobe, je svetloba še vedno tam. Tudi če srce zatrese veter negotovosti, imaš v sebi korenine. V vsakem izdihu je mir. V vsakem utripu – življenje.

Ta jutranji pozdrav ni le beseda Soncu na nebu, ampak tudi tistemu Soncu v tebi. Tistemu delu tebe, ki ne obupa. Ki zna nežno čakati. Ki ne pozabi, da je svetloba vedno z nami – tudi ko je ne vidimo.

Morda danes ne vidiš poti. Morda ne slišiš odgovora. A zaupaj. Tišina ni praznina. Tišina je prostor, kjer se rojeva zavedanje. In vsak oblak – kot vsaka misel, vsak strah – slej ko prej izgubi svojo moč. Sonce ostaja. Vedno.

Zato…
Dobro jutro, Sonce.
Dobro jutro, Življenje.
Dobro jutro, Ti – točno tak, kot si.