Nekatere stvari zares zaživijo šele v tišini.
Nekatere besede spregovorijo šele, ko jih ne izrečemo na glas.
In včasih se najgloblje namere utkejo v sam dih, ne da bi jih kdo slišal, a jih vseeno začutijo.

Tako je bila tudi moja osebna namera za retreat v odmiku MIR na Hvaru prisotna od prvega trenutka. Ne kot nekaj, kar bi bilo treba izraziti, temveč kot nekaj, kar je bilo. V prostoru. V pogledu. V dotiku. V tišini.

Zdaj, ko je od našega skupnega časa v odmiku minil že mesec in so se naše poti že zasidrale nazaj v vsakdan, sem začutila, da bi jo podelila. Morda kot odmev, morda kot povabilo, morda kot nežen opomnik, da je MIR vedno tukaj. In da ga najprej najdemo v sebi.

Moja osebna namera za retreat v odmiku MIR:

Skozi tišino sem prostor.
Skozi mir sem zavetje.
Skozi svojo prisotnost sem povabilo drugim, da se vrnejo k sebi.
Brez napora, brez pričakovanj, v ritmu Življenja samega.
Naj bo vsak korak, vsak dih, vsaka misel prežeta z nežnim zavedanjem:
MIR je že tukaj.

Vsak izmed udeležencev je na svoj način začutil svojo osebno namero. Vprašanje “Zakaj sem tukaj?” je bilo uvod v proces, ki ni terjal odgovora – temveč poglobljen stik.

Moja namera je ostajala z menoj. V vsakem trenutku stika. Bodisi z besedo, dotikom ali zgolj z energijsko navzočnostjo, sem vedela, da sem tukaj za. Da sem prostor, skozi katerega se vračamo vase.

Tebi, ki to prebiraš, naj bodo moje besede prijazen opomnik, da si tudi ti prostor. Zavetje. Povabilo.

Začuti. Zazri se vase.
Mir je že tukaj.