Pred kratkim sem po prvem srečanju s stranko prejela kratek zapis:

»Ste mi dali upanje.«

Ta stavek ni samoumeven.
V terapevtskem kontekstu ima težo, ki presega prijazno zahvalo ali olajšanje po pogovoru.
Upanje ni optimizem. Ni obljuba, da bo vse v redu. In ni tolažba.

Upanje se rodi takrat, ko se v človeku zgodi zelo tih, a temeljni občutek:
Nekdo me vidi in me zmore videti.

Stranka, o kateri govorim, je v globokih življenjskih težavah. Takšnih, kjer se človek odpira zelo počasi. Na vseh nivojih, tudi v energijskem polju. Prisotna je napetost, zadržanost, obramba. Takšna srečanja so zahtevna in naporna. Za stranko in za terapevta.

Že na prvem srečanju sva lahko nakazali smer, kje najverjetneje tičijo pravi vzroki njenih težav. Ne kot razlago. Temveč kot prvo orientacijo.

A ključno se ni zgodilo v razlagi. Zgodilo se je v stiku.

V terapevtskem procesu pogosto precenjujemo pomen vsebine in podcenjujemo pomen odnosa. A resnični premiki se pogosto ne zgodijo takrat, ko človek razume, temveč takrat, ko začuti in uspe energijo sprememb spustiti skozi sebe.

Ko terapevt zmore dovoliti, da se njegova notranjost resnično in globoko dotakne notranjosti druge osebe, se nekaj spremeni. Takrat oči spregovorijo. Telo se rahlo sprosti. Energija začne krožiti. In pot do srca in duše se odpre.

To ni trenutek, ki bi ga lahko ustvarili z metodo. Ni tehnika. Ni nekaj, kar bi lahko izsilili. Je prisotnost.

Takšni trenutki niso glasni. Niso dramatični. Pogosto se zgodijo prav takrat, ko se zdi, da proces poteka počasi. A prav v tej počasnosti se gradi varnost brez katere ni resničnega dela.

Upanje se ne rodi zato, ker bi terapevt rekel, da bo vse v redu. Rodi se, ker stranka prvič začuti, da v svoji bolečini ni sama. Da je nekdo ob njej dovolj stabilen, dovolj prisoten in dovolj človeški, da lahko je tudi tam, kjer je težko.

To je tudi ena ključnih etičnih odgovornosti terapevta:
ne prehitevati procesa, ne siliti v odpiranje, ne ponujati lažnih obljub, ampak držati prostor, v katerem je dovoljeno biti tudi v stiski, brez zloma.

Upanje ni nekaj, kar terapevt “da” temveč je nekaj, kar se lahko rodi, ko je odnos dovolj varen, resničen in utelešen.

In včasih je to največ, kar se lahko zgodi na začetku poti.
In včasih je to tudi dovolj.