Rast se začne šele, ko se nekaj v tebi zlomi , se začne drobiti in manjšati ter umre.
In predvsem ... ko vse to dovoliš in sprejmeš.
Rast se začne šele takrat.

Veliko govorimo o osebni rasti.

Kot da pomeni postajati vedno boljši, močnejši, mirnejši, bolj samozavesten človek. Kot da je rast nekaj, kar dodajamo sebi. Novo znanje. Nova spoznanja. Nove sposobnosti. Še malo več zavedanja. Še malo več dela na sebi.

Toda resnične notranje spremembe pogosto ne doživljamo tako.

Včasih se začnejo prav tam, kjer imamo občutek, da ne rastemo, ampak razpadamo.

Nekaj, kar nas je dolgo držalo skupaj, začne popuščati. Način, kako smo razumeli sebe. Vloga, v kateri smo znali živeti. Odnos, na katerem smo gradili občutek varnosti. Prepričanje, ki nam je pomagalo razložiti svet. Način, kako smo se zaščitili pred bolečino. Morda celo predstava o tem, kdo smo.

In takrat se pogosto prestrašimo.

Ker razpad starega še ne pomeni, da že vidimo novo.

Med enim in drugim obstaja prostor, v katerem lahko za nekaj časa ostanemo brez jasnih odgovorov. Staro ne deluje več, novega pa še ne poznamo. Kot zemlja pozimi, ki na zunaj kaže le golo, temno prst, čeprav se prav tam že nekaj pripravlja.

Prav ta prostor je lahko eden najtežjih delov spremembe.

Človek si želi čim prej nekaj sestaviti nazaj. Najti razlago. Sprejeti odločitev. Narediti nov načrt. Ponovno vzpostaviti občutek nadzora.

Toda včasih bi s tem samo ponovno sestavili nekaj, kar je v nas že začelo izgubljati svojo nekdanjo vlogo.

Ni vse, kar se danes v nas drobi, nekaj, kar je bilo narobe. Nekaj od tega je bilo nekoč nujno.

Otrok se nauči prilagajati, da ohrani odnos. Človek se nauči biti močan, ker takrat ni bilo nikogar, ob komer bi lahko bil šibek. Nauči se poskrbeti za druge, ker tako najde svoje mesto. Nauči se utišati svoje potrebe, ker zanje nekoč ni bilo prostora.

Takšni načini nas lahko dolgo varujejo. Toda nekaj, kar nas je nekoč zaščitilo, nas lahko kasneje začne omejevati.

In rast takrat ne pomeni, da moramo temu dodati še nekaj novega.

Včasih pomeni, da lahko nekaj starega končno odložimo. Da dovolimo, da postane manjše. Da nima več toliko moči. Da počasi izgublja svoje mesto v našem življenju.

Da umre.

To ni vedno lep proces. Lahko boli.

Lahko prinese žalost za človekom, kakršni smo bili. Za odnosi, kakršne smo poznali. Za predstavami, ki smo jih imeli o sebi in drugih. Tudi za načini preživetja, ki jih ne potrebujemo več, pa so bili nekoč pomemben del nas.

Zato sprejemanje ne pomeni, da nam je vse, kar se dogaja, všeč.

Pomeni nekaj drugega.

Da ne poskušamo na vsak način preprečiti tistega, kar je v nas že pripravljeno, da se spremeni. Da ne silimo nazaj v življenje nečesa samo zato, ker nam je poznano. Da lahko ostanemo ob sebi tudi takrat, ko še ne vemo, kdo bomo brez tega.

Morda je prav zato resnična rast tako malo podobna podobi, ki jo imamo o njej.

Preden nekaj novega dobi prostor, se mora včasih nekaj starega umakniti. Preden začutimo več sebe, mora včasih postati manjše nekaj, kar smo dolgo imeli za sebe. In preden lahko zares stopimo naprej, moramo včasih dovoliti, da nekaj v nas pride do svojega konca.

Šele potem se odpre prostor.

Ne za boljšo različico starega sebe.

Ampak za nekaj, kar prej preprosto ni imelo prostora, da bi lahko živelo.

Rast se morda zato ne začne takrat, ko nekaj dosežemo.

Začne se v trenutku, ko nehamo preprečevati, da bi tisto, kar je končalo svojo pot, lahko odšlo.

In ostanemo.

S seboj.

Tudi v praznem prostoru, ki ostane za njim. Ne da bi ga morali takoj zapolniti.

Dokler se v njem ne začne rojevati nekaj novega.