Nekatere besede spregovorijo šele, ko jih ne izrečemo na glas. In včasih se najgloblje namere utkejo v sam dih, ne da bi jih kdo slišal, a jih vseeno začutijo.

Rast se začne šele, ko se nekaj v tebi zlomi , se začne drobiti in manjšati ter umre.In predvsem ... ko vse to dovoliš in sprejmeš.Rast se začne šele takrat. Veliko govorimo o osebni rasti. Kot da pomeni postajati vedno boljši, močnejši, mirnejši, bolj samozavesten človek. Kot da je rast nekaj, kar dodajamo sebi. Novo […]

Poiskati v sebi moč in vztrajnost, da lahko s svojo bolečino stopim nasproti bolečini drugega. časih se dva človeka resnično srečata šele takrat, ko zmanjka besed. Ko ostane samo dih, tišina in teža v prsih. Tam, kjer oba boli.

Tukaj želim biti. Nisem več pripravljena vleči. Ne zato, ker bi mi bilo manj mar. Ampak zato, ker razumem, kako pomembno je, da človeku ne vzamemo njegovega lastnega dela poti. Ni treba, da že veš kako. Ni treba, da prideš močan in pripravljen na vse. Dovolj je tisti tih glas v tebi: Želim nekaj narediti zase. Tam želim biti. Ob tebi. Ne pred tabo, ne namesto tebe.

ako delovati pod stresom je pomembno vedeti in znati. Dolgoročno koristno pa je vedenje, kako ustvariti stanje, v katerem stres ni več naš osnovni način bivanja.

Že dolgo pri svojem delu opazujem, kje danes najbolj boli. Ne boli najbolj v tem, da ljubezni ni. Ljubezen je. Največ bolečine je v tem, da ni dovolj varnosti za delo, ki ga ljubezen zahteva.

V življenju redko rastemo tam, kjer je vse gladko. Rast se skoraj vedno rodi tam, kjer boli, kjer je neudobno, kjer bi najraje obstali, ali se celo obrnili nazaj.

Upanje ni nekaj, kar terapevt “da” temveč je nekaj, kar se lahko rodi, ko je odnos dovolj varen, resničen in utelešen.