V življenju redko rastemo tam, kjer je vse gladko.

Rast se skoraj vedno rodi tam, kjer boli, kjer je neudobno, kjer bi najraje obstali, ali se celo obrnili nazaj.

Najtežje poti niso težke zato, ker bi nas doletela kazen.
Težke so zato, ker so nam podarjene v naše spreminjanje.
Pomagajo nam lomiti stare predstave o sebi, rušijo iluzije varnosti in nas silijo, da stopimo globlje. Globje v svojo moč, v svojo resnico, v svojo odgovornost.

Ko je pot naporna, pogosto ne vidimo cilja.
Vidimo samo naslednji korak.
In včasih še tega ne.
Vidimo le utrujenost, dvom, strah, odpor.

A prav tu se gradi nekaj, česar lahke poti ne dajejo: notranja trdnost, zaupanje vase, stik s svojo resnično močjo, sposobnost, da si stojimo ob strani tudi takrat, ko nam nihče drug ne more.

Lahke poti so prijetne. A redko spreminjajo.
Težke poti pa nas oblikujejo. Ne vprašajo, ali smo pripravljeni. Vprašajo, ali smo iskreni do sebe.

In ko se nekoč ozremo nazaj, pogosto ne občudujemo lahkih trenutkov.
Občudujemo sebe, ker smo šli čez. Čez težko.
Kljub strahu.
Kljub dvomom.
Kljub bolečini.

Takrat razumemo:
Destinacija ni bila samo cilj na poti. Destinacija smo mi sami, da smo in ker smo postali drugačni.

Globji.

Čistejši.

Bolj resnični.

Zato, ko se znajdeš na poti, ki se zdi pretežka, ne hiti z vprašanjem, zakaj se ti to dogaja.
Morda je točno ta pot tista, ki te pelje tja, kamor si že dolgo želel priti.

In morda boš prav zaradi nje nekoč rekel:

Bilo je težko. A bilo je vredno.